nt
Foto sprehod
Kalvarija
Kot otok se sredi Polhovega Gradca dviga griček, nekdaj imenovan Stari grad. Na njem je nekaj stoletij stal mogočen grad , ki pa ga je močno poškodoval potres leta 1511, nato pa še uporni kmetje leta 1514. Čeprav se gradu na gričku ni več obnavljalo, je g r iček vseeno še dobrih 300 let nosil ime Stari grad. Ko je sredi 19.stoletja v novem spodnjem gradu gospodaril grof Blagaj, je dala njegova žena Antonija Blagaj na razvalinah sezidati malo senčnico, kamor se je v vročih poletnih dneh hodila hladit grajsk a gospoda. Tja gor so vodili tudi tujo gospodo in ji razkazovali kraj kjer so nekdaj prebivali predniki grofinje. Med gosposko, ki je prihajala v Polhov Gradec in se hladila v senčici ob prijetnem razgledu, je bila tudi Ana Travn. Ker se ji je kraj izredno priljubil je tukaj tudi ostala. Kmalu ji je prišlo na misel, da bi se gričku lepo podale kapelice križevega pota, zato jih je dala tudi na lastne stroške postaviti. Ko je nato še grofica Blagaj spremenil a senčnico v kapelo, je bila podoba popolna. Svoj pečat je kapeli dodala tudi grofica Teresa Contessa Auersperg, ki je lastnoročno naslikala sliko žalostne Matere Božje. Leta 1853, na angelsko nedeljo, je kapelo blagoslovil vrhniški dekan Andrej Pečar, še isti mesec, na kvaterno nedeljo pa je bilo prav poseb n o slovesno ob blagoslovitvi kapelic križevega pota. Slovesnost je vodil frančiškanski gvardijan in duhovnik-pater Kalist Omejc. Nekaj desetletij so nato pograjski verniki ob pogledu na Kalvarijo obujali Jezusovo trpljenje, sočustvovali z Marijo prebodeno z meči bolečine in v lastnem potu vzdihovali skupaj z jeruzalemskimi ženami.
Potem je prišlo usodno leto 1945. Zadnja lastnica gradu-Ana Delago je bila izgnana v Avstrijo, njena lastnina pa zaplenjena. Žalostna usoda je čakala tudi Kalvarijo. Začelo se je p r opadanje. Kar ni storila mati narava, so pripomogle brezvestne roke človeških vandalov. Od 14-ih kapelic so ostale zasilno ohranjene le štiri, od petih niso ostali niti temelji. Sredi 80-ih se je skupina zanesenjakov pod okriljem krajevne skupnosti Polhov G radec odločila narediti propadanju konec. V letih 1986/87 so popolnoma prenovili kapelo v kateri je leta 1988 dobil prostor krajevni muzej in v njej gostoval 10 let. V letu pred osamosvojitvijo Slovenije natančneje marca 1990 je skupina ljubiteljev kultu r ne dediščine pričela z obnovo poti in kapelic križevega pota. Iz ruševin so se dvigala znamenja, ki so kot prsti kazali proti Njemu, ki ga pretekli režim ni uspel izgnati iz ljudskih src. Obnovili so štiri poškodovane in na novo zgradili ostalih deset.
Leta 1995 na cvetno nedeljo, je župnik Danijel Kaštrun prvikrat organiziral obred križevega pota na Kalvarijo. Sprevod je krenil izpred farne cerkve, se vzpel ob kapelich in zaključil z obredom pred kapelo na vrhu. Po nekajletnem premoru so se dela v letih 1996/97 nadaljevala z zidanjem podpornih varovalnih zidov za kapelicami. Koncem leta 1997 se je iz kapele tudi preselila muzejska zbirka in tako je nastala možnost, da prične kapela spet služiti prvotnemu namenu. Spomladi leta 1998 se je v kapeli postavila o ltarna miza, na svoje mesto se je vrnila tudi slika Žalostne Matere Božje. Tako je bilo vse nared, da 26. aprila 1998 dekan dr. Franc Gorjup ob sodelovanju polhograjskega župnika Danijela Kaštruna in domačina Janeza Riharja kapelo slovesno blagoslovi. Del a pa s tem niso bila končana. Že naslednje leto se je pričelo s polaganjem kabla za osvetlitev kapelic in preuredila zunanja osvetlitev kapele. To leto je nastala tudi ideja, da bi v kapelice namestili bronaste odlitke Goršetovega križevega pota. V zadnjih letih se je do dokončne podobe uredila okolica kapelic (tlaki,varovalni zid), ter vseskozi urejevalo in dopolnjevalo ureditev poti. V zvonik kapele se je vrnil tudi njen zvon, izdelek ljubljanske livarne Samassa iz leta 1857, ki bo sedaj od tam klical in trkal na naša srca. Kot zaključek vseh del, so bile v kapelice nameščene skulpture križevega pota, pri nas dolgo zamolčanega umetnika Franca Goršeta
Uradna spletna stran Javnega zavoda Polhograjska graščina | Copyright © 2007 Marjan Malovrh