Zgodovina graščine

Polhograjska graščina in okoliško hribovje nosita v svojih spominih bogato kulturno-zgodovinsko dediščino iz obdobja prazgodovine, antike, srednjega in novega veka, vse do današnjih dni. Že v času starejše železnodobne poselitve si je prazgodovinski človek našel zavetje in zgradil naselbino imenovano Gradišče na Polhograjski gori. Patron cerkvice na vrhu Gore sv. Lovrend daje na tem mestu slutiti tudi že zgodne krščansko središče. Rimljani so področje pod vznožjem Kalvarije naselili v zgodnji dobi osvajanja naših krajev in tu je verjetno obstajalo manjše naselje ali le podeželska vila rimskega veljaka iz bližnjih mest Emone ali Navporta. Iz najstarejših zgodovinskih obdobij na Polhograjskem območju so najdeni številni arheološki ostanki, ki jih danes hrani Krajevni muzej v Polhograjski graščini.
Srednjeveška zgodovina nas popelje v čas vitezov, ko so Polhograjsko graščino naseljevali plemiči rodu Billichgratz, gospoda Polhograjska, ki je bila podrejena visokemu plemstvu Spanheimov frankovskega porekla. Žlahtni Henrik Polhograjski je v neki listini iz leta 1261 omenjen kot lastnik starega gradu Pilchgrez, ki je bil arhitekturno zasnovan kot trdnjava. Zaradi svoje izjemne in strateško premišljene pozicije, je grad tako obvladoval dostop iz Ljubljanske kotline, kar je omogočalo učinkovit nadzor in obrambo. Plemiški rod Polhograjskih je bil precej pustolovskega duha, saj so klateški Polhograjski vitezi v družbi s smledniškimi in jetrbenškimi pogosto plenili posestva freisinških škofov. V 14. stoletju je grad prešel v lastništvo Celjskih grofov. Šele fevdalna vojna, ki se je v 15. stoletju razplamtela med Habsburžani in Celjskimi grofi in je graščini prizadela precejšno škodo, je prinesla izgubo dediščine Celjskih grofov. Leta 1456 je grad postal Habsburška deželnoknežja komorna posest, okoli leta 1470 pa je izumrla plemiška rodbina Polhograjskih. Posledicam fevdalnih vojn se je pridružilo razdejanje turških vpadov v letu 1476, vendar je graščini zadal smrtni udarec šele katastrofalni potres, ki je leta 1511 zamajal tla Kranjske dežele. Stari grad je bil tedaj tako močno poškodovan, da ga ni bilo več vredno obnavljati.

Po uničenju zgornjega (starega) gradu , se je gospostvo preselilo v spodnji stolpasti dvorec velikosti 9x12 metrov, ga za lastne potrebe povečalo in dodatno utrdilo proti Turkom. Stavba dobi značaj fevdalnega večjega dvorca). Koncem 16-ga stoletja graščina pod lastništvom barona Khisla dobila renesančno podobo (slika po Valvasorju iz l679). Graščina je zatem zamenjala še nekaj lastnikov, ko jo je leta 1658 kupil Mark Anton Kunstl, plemeniti Baumgarten slovenskega rodu. Novemu zemljiškemu gospodu je leta 1684 nemški cesar Leopold I. podaril dedno baronstvo, kar je pomenilo, da je žlahtni Kunstl opustil svoj dotedanji priimek in grb in ga nadomestil s starim grbom izumrlih srednjeveških Polhograjskih vitezov. Tako je postal ustanovitelj drugega plemiškega rodu Polhograjskih, ki je nato cvetel še skozi dve stoletji. Čas barona Kunstla je pomenil visok razcvet Polhograjske gospoščine. Bogat in izobražen baron Kunstl je bil ljubitelj umetnosti in razkošja in je bil zaslužen, da je renesančna graščina dobila baročni pridih. Okoli l. 1700 dobi graščina sedanjo podobo. Urediti je dal notranjost same graščine, dokončno je izoblikoval grajski park, ter dal postaviti Neptunov vodnjak in Angleški stolp z uro. Vse to danes tvori Polhograjski graščinski kompleks.

Ko govorimo o Polhograjski graščini in gospodi Polhograjski, se moramo ustaviti še v poslednjem obdobju njihovega vladanja. Zadnji potomec rodovine baronov Polhograjskih je po svoji smrti, že precej obubožano posest prepustil svojim petim hčeram. Izmed njih prelepa Antonija se je poročila z bogatim Rihardom grofom Blagaj, doma z gradu Boštanj pri Grosupljem. Zakonca Blagaj sta se posvečala tako znanosti kot kulturi in umetnosti ter sta grašcini zopet vdihnila duh intelektualne razgibanosti in umetniške ustvarjalnosti, ki je bila tedaj gibalna sila kulturnega razvoja bidermajer v času 1. polovice 19. stoletja. Meščansko obdobje bidermajer je bilo pri Slovencih vpeto v zgodovinski okvir narodnega prebujenja, ko se je pričelo krepiti duhovno razpoloženje in prebujanje narodove zavesti. Danes ugotavljamo, da je bil grof Rihard Blagaj eden redkih zastopnikov domačega plemstva v 19. stoletju, ki je deloval v korist slovenskega naroda, graščina v Polhovem Gradcu pa je bila v času njegovega polstoletnega gospodovanja (1808-1858) zbirališče izbrane družbe prosvetljencev, ki so gojili slovenska kulturna prizadevanja. Rihard grof Blagaj je bil zagovornik in mecen umetnosti, ki se je zavzemal tudi za vsestranski napredek. Okrepil je gmotno stanje Polhograjske graščine, podpiral in pospeševal je razvoj kmetijstva, domačih obrti in kulturnih dejavnosti v kraju in v širšem zaledju. Posebno pozornost je grof Blagaj posvečal mineralogiji in botaniki. V njegovem času je nasad neštetih dehtečih vrtnic krasil grajski park, iz katerih je želel pridelovati rožno olje. Sreča mu je bila mila, da je na Polhograjskem ozemlju našel cvetlico dotlej neznane vrste. Poslal jo je kustosu kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju, ki jo je odkritelju na čast poimenoval Daphne Blagayana - Blagajev volčin. Odkritje je med evropskimi ljubitelji botanike vzbudilo tolikšno zanimanje, da se je na botanično ekskurzijo po Kranjski odpravil sam saški kralj Friderik Avgust II.. Izkazanemu kraljevemu obisku v čast in trajen spomin je dal grof Blagaj postaviti obelisk na pobočju gore sv. Lovrenca. O delovanju in vplivu grofa Blagaja na gospodarski in kulturni razvoj kraja in graščine bi lahko dodali še marsikaj, najbrž tudi to, da še do danes nima pravega naslednika.

Prelepa arhitekturna stvaritev je kljubovala zobu časa vse do začetka 90-ih let, ko se je pod strokovnim vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine pričela izvajati adaptacija graščine.. Renesančno graščino pred samim vhodom krasi Neptunov vodnjak, ki je sestavljen iz kamnitih in ornamentiranih obodnih plošč s stebri na vogalih, ki nosijo gole nimfe. Osrednji steber je poudarjen s plastiko Neptuna, kateremu se okrog nog ovija mitološko morsko bitje. Kiparska in klesarska mojstrovina Neptunovega vodnjaka odsevata pogansko-mistično simboliko in kljub pozno baročni izvedbi velja vodnjak za eno največjih renesančnih stvaritev pri nas. V istem obdobju je bil sezidan tudi Angleški stolp z uro, zasnovan v slogu takratnega prevladujočega trenda mode. Poseben čar in mik daje Polhograjski graščini grajski park, ki je urejen po baročnih vzorih. Bogata drevesna in cvetlicna parkovna zasaditev je danes le še bled spomin, saj je v parku ostala le stoletna lipa, eksotična cipresa in s pušpanom obrobljene trate. Nasproti graščine je objekt iz 1. polovice 16. stoletja, ki je bil prvotno namenjen služničadi. Stavba ima na celni fasadi naslikano sončno uro z letnico 1671. V vizualnem pogledu pa je treba h graščinskemu kompleksu vključiti celotni del okoliškega naravnega in kulturnega ambienta.